Za umetniška raziskovanja akademske slikarke Maje Pučl bi lahko rekli, da v sledijo načelom abstraktnega, minimalističnega slikarstva, torej osnovam, ki jih je Maja kot študentka Gustava Gnamuša prevzela v razumevanje zgradbe slike in jih tudi prerasla. Iskanje gnamušovskega duhovnega centra v abstraktnem slikovnem polju nanizanih sopostavljenih in zabrisanih nivojev barvnih nanosov oziroma modernistično iskanje roba slikovnega polja je konceptualno nadgradila v svojstvene izpovedi, ki bi o njih zaradi jasnejšega razmišljanja lahko rekli, da so minimalne.

Torej: »To, kar vidiš, je to, kar vidiš,« bi rekel Frank Stella, ko bi opisal razširitev abstraktne ideje v idejo minimalnega, pri čemer mora imeti umetnost zanj svojo lastno resničnost in ne posnemati neko drugo. Konvencionalno slikarstvo (kljub temu, da je bilo abstraktno in mu je Stella očital propad, vsekakor pa svojo reakcijo na abstraktni ekspresionizem) je v svojem času pomenilo iskanje referenta: umetnost predstavlja vidik, ki je soroden tistemu iz resničnega sveta ali pa odraža izkušnjo, kot je čustvo ali občutek, medtem ko minimalist želi, da se gledalec odzove le na to, kar ima pred seboj. Medij oziroma material umetniškega dela in njegova oblika sta realnost. Seveda bi lahko vsako umetniško delo lahko zvedli na to limito, kot je to v določenem delu storila ravno Frankova bivša žena, pred nedavnim umrla umetnostna kritičarka Barbara Ellen Rose. Ne samo, da je zbrala minimalistične umetnike iz šestdesetih let prejšnjega stoletja in jim očitala sintezo med Malevičem in Duchampom, ampak je tej sintezi transcendentnega in negativnega pridala tudi pop art kot refleksijo in hkrati protistrup naše dejanske stvarnosti. Umetnost minimalnega, o kateri je pisala, je bila oblika negativne umetnosti, umetnosti zanikanja in odrekanja, kar je pripisala tradicionalnim praksam puščavnikov, mistikov ter celi vrsti kontemplativnih praks: »Podobno kot mistiki tudi ti umetniki v svojih delih zanikajo ego in individualno osebnost ter skušajo, kot se zdi, vzbuditi polhipnotično stanje praznega nezavednega.«

S tem uvodom želimo vpeljati v slikarstvo Maje Pučl. Lahko bi ga dojeli kot minimalnega, v končni fazi robnega, predvsem pa izčiščenega; grafičnega oziroma risarskega z mojstrsko izraženimi kontrastnimi razmerji med stopenjskimi svetlostnimi likovnimi elementi svetlo-temno oziroma teksturami. Po materialni plati je pri umetnici potrebno osvetliti izbiro papirja kot nosilca, ki ga je dostikrat tako ali drugače uporabila pri svojem ustvarjalnem delu ter tudi v svojem poklicu kot tehnologinja pri procesu izdelovanja papirja. Ta odlični nosilec pa je zahteven za razstavljanje saj se lahko hitreje poškoduje med transportom ali pa nanj vpliva okolje: vlaga in svetloba, zato žal ne bo predstavljen na razstavi v Kemijskem inštitutu. Morda zgolj kot opis njenega cikla Dežne risbe: umetnica je v dežju postavila na vertikalno podlago papir, ki se je namočil, potegnila s čopičem potezo in počakala na trenutek, ko se ji je risba zdela končana, da je lahko vzela papir s podlage in ga posušila na horizontalni površini. Gre za abstrakten hoteno-nehoten zapis narave in umetnice kot za konceptualno izbiro, od prve poteze opazovanja oziroma sledenja procesu nastanka risbe vse do odločitve, kdaj je delo končano.

Sledenje naravnim procesom in po drugi strani povezovanje je tako osnovno vodilo Majinega ustvarjanja. Umetnica sledi barvnim kapljam, ki padajo na podlago in jih povezuje med seboj ali pa naslika vzorec ene slike z iztiskovanjem barve, ki ga dopolnjuje drugačen vzorec na naslednji kot odgovor. Rezultatu ne bi rekli ravno diptih in ga tudi ne bi mogli opisati kot negativ (grafična matrica in odtis), prej gre za omogočanje več pogledov ene stvarnosti. Približujemo se določenim  naravnim pojavom fraktalnosti (del in celota) ali pa neke vrste dvojni naravi kot jin in jang, pri čemer je slednji koncept že v osnovi dualen, kontrasten ali nasproten. Morda najbolj izčiščeno obliko tega sledenja in povezovanja najdemo v njenih svetlobnih slikah, kjer lahko vidimo izrisane elemente z obeh strani slikovnega polja in ki je tudi preluknjano. Ali pa raznolikost pogledov izrazimo s pojavom, ko puščica leti proč od nas ali naravnost proti nam – če bi opisovali Dip tih ali pa fenomen deljivosti O pol noč in O pol dan.

Majina dela so natančna in običajno iz manjših elementov organsko zrastejo v bolj kompleksne kompozicije, pri čemer utelešajo duhovno zanimanje za odnos med najmanjšim delom in celoto. Taka iskanja bi lahko povezal z izbranimi in omikanimi umetniki kot so Olivia Jefferies, Hiroyuki Doi in Günther Uecker.

Da se približamo vodilom nastajanja slik, lahko umetnost Maje Pučl imenujemo dialoško in meditativno, naslovljeno na svobodo drugega, pri čimer omogoča demokratičen pogovor z razumevanjem raznolikih pogledov. Kajti rezultat premise: to (kar vidimo) je to (kar vidimo), je za vsakega posameznika vseeno nekoliko drugačen.

Zoran Srdić

magistrica umetnosti  Maja Pučl, akademska slikarka

Rojena 27. aprila 1978, v Slovenj Gradcu. Končala Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, smer grafični oblikovalec. 2005 diplomirala iz slikarstva pri mentorju Gustavu Gnamušu in somentorici Huiqin Wang na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. 2001/2002 študentska izmenjava na University of Art and Design, Helsinki, Finska, pri prof. Thomasu Nyqvistu. 2010 magistrirala iz slikarstva pri mentorju prof. Lucijanu Bratušu in somentorici Huiqin Wang, ALUO. Od 2009 do 2019 samozaposlena v kulturi. Od 2019 zaposlena kot Mojstrica ročne izdelave papirja. Deluje na področjih slikarstva, grafike, oblikovanja, poučevanja, restavriranja, kaligrafije in performansa, ki s plesom vse te niti prepleta in povezuje.

To, kar vidiš

7. april – 6. junij 2022
Galerija Kemijskega inštituta

Avtor: Maja Pučl
Kustos: Zoran Srdić

Produkcija: Zavod za sodobne kiparske raziskave, 2022
Koprodukcija: Kemijski inštitut
Podpora: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije