Zoran Srdić Janežič je kipar srednje generacije, ki v svojem umetniškem delovanju (kljub očitnim sodobnim konceptualnim izhodiščem) vztraja pri vpetosti  svojih del v klasično kiparsko govorico.

Tudi tokratna razstava »Sonce žareča voda«, postavljena v galerijo Kemijskega inštituta, ima na prvi pogled klasični videz. Kiparska dela zelo očitno segajo v samo izhodišče evropske civilizacije, kajti hitro lahko prepoznamo fragmente klasičnih grških in rimskih kiparskih del (gre za fragmente kopije Fidijeve Atene z Lemnosa in del korintskega stebra), v te fragmente pa so natančno vpete vsebine, za katere že po materialu in obliki vidimo, da so očitno sodobne. S priloženim malim zvezkom, kakršnega bi dobili pri nakupu sodobnega tehničnega blaga kot »navodilo za uporabo«, dojamemo, da so ti kipi hkrati tudi aparature, s katerimi je možno pridobivati vodik iz vode. Prav tako nam pogled od blizu razkrije, da so fragmenti kiparskih in kamnoseških del dejansko skenirani ostanki iz antike, shranjeni v medmrežju kot vsem dostopna dediščina Evrope, ki jih je Zoran Srdič Janežič zato lahko natisnil s preprostim 3D tiskalnikom in jih sestavil kot tridimenzionalni kolaž z novimi vsebinskimi odnosi.

Ko filozof Ivo Urbančič v svojih premišljevanjih omenja znanost kot usodo Evrope, se na nek način dotakne prav podobne strukture, kakršne nam na (v)pogled postavi Zoran Srdič Janežič, ko palimpsestno gradi plast za plastjo med zgodovinskimi, konceptualnimi, materialnimi in celo političnimi vsebinami teh sodobnih kiparskih »alegorij«. Če Urbančič namreč natančno razčlenjuje znanost kot tisto, ki vsak naravni fenomen izzove k njegovi razpoložljivosti za nadaljnje raziskovanje in tehnološko zvedenost na surovino, nam Zoran to pokaže še v luči, v kateri je mogoče vsaj na formalni ravni prepoznati še tisti del odprtosti do sveta, iz katere še sveti »bit« kot nekaj, kar nismo do konca izzvali v razpoložljivost.

To isto odprtost je v filozofskem smislu iskal Heidegger pri predsokratikih in jo našel v sami razprtosti jezika, govorice. In v teh, morda malce nehvaležnih primerjavah, lahko vidim tudi Zoranovo kiparsko referenco na antična kiparska in arhitekturna dela kot neke vrste iskanje razmerij, v katerih se, (kljub popolnoma sodobno pre-urejenih materialih, postopkih kolažiranj printov, funkcionalno-razpoložljivih naravnih elementih, do skrajnosti stehniciziranih postopkih same produkcije in celo premišljevanjih o naravnih energentih), vseeno še vedno pojavlja vprašanje dostopa do presežnega? Do razprtosti likovnega jezika in govorice.
Torej osnovno vprašanje, ki se tiče umetnosti kot tistega jedra kulture, ki v sebi vedno skriva neke vrste kult: nam sveto še sveti v svetu ali nam v žaru
želje po gotovosti in razpoložljivosti žari celo voda?

Jiři Kočica

Zoran Srdić Janežič se z intermedijsko instalacijo Sonce žareča voda vrača na Kemijski inštitut, kjer je v preteklosti sodeloval s kustosom razstave, kiparjem Jirijem Kočico v laboratoriju prof. dr. Romana Jerale pri projektu Točka v oko – kaplja v horizont.

V tedanji razstavi sta avtorja preko tehnike DNK origami skupaj z oddelkom za sintetično biologijo in imunologijo ustvarila nano podobe slovenskega filozofa Slavoja Žižka. V raziskavi o vplivu idej na družbo skozi zgodovino je bilo obravnavanih 33 filozofov, ki so bili predstavljeni z znanini portreti, antični filozofi s kamnitimi. Tokrat avtor v svoji instalaciji premišljeno zapelje pojma antike in baročne vizualne paradigme – svetlobo in energijo – do znanja in znanosti ter tudi v tem delu prevprašuje baročno razmerje med svetlobo in (božjo) lučjo, med lux in lumen. V intermedijski instalaciji Sonce žareča voda predstavi tri tridimenzionalne konstrukcije, ki se nanašajo na svetlobo, energijo in znanje, preko umetnostno zgodovinskega konteksta kjer predstavi »replike« antične boginje in zavetnice znanosti Palade Atene (natančneje fragmente skeniraninh kipov s poreklom iz Lemnosa, ki se zgledujejo po delih antičnega kiparja Fidije) ter konstrukcijo stebra s korintskim kapitljem, kar se nanaša na tematiko svetlobe in znanja, ki jo je avtor že pred leti razvijal pri instalaciji z umetno inteligenco (Eppur si muove iluminare) in ki se je tematsko navezovala na Plečnikove stebre.
Idejne navezave na svetlobo in znanje so kiparjevo konceptualno izhodišče in na nova dela bi lahko gledali zgolj kot na kipe. V formalnem polju so ta dela nekje obstajala kot kip, kot materialno dediščino so jih posamezniki ali institucije poskenirali ali oblikovali v 3D prostoru po slikovnih referencah in dali na v prosto uporabo z navajanjem referenc avtorstva. Srdić Janežič zaradi svojega izhodišča vzame na uporabo te virtualne predmete in jih v svoji dediščini konceptualne post-modernistične skulpture Ljubljanske šole pretvori v novo umetniško delo: virtualne predmete predela v računalniškem programu ali fizično. Konstruira jih v aparate – kipi se sestavljajo preko strojnih elementov v interakcijo z drugimi elementi preko katerih lahko šele naknadno ugotovimo namen umetniškega dela.
Avtor konstruira vsako delo posebej kot enega izmed načinov pridobivanja vodika kot energetskega vira. Posamezno delo je tako svojevrstna vodikova elektrarna: celopostavna replika Atene uporablja fotokatalitično metodo pridobivanja vodika iz vode, fragment replike Atene način pridobivanja vodika iz vode preko segrevanja ogljikovih elektrod ter napihljiv steber s korintskim kapitljem služi za rezervoar klasičnega principa pridobivanja vodika iz vode preko eletrolize, elementa, ki ga je avtor zasnoval po zgradbi atoma vode. Vsakemu delu je priložen zvezčič s prepisom protokola za pridobivanje vodika iz vode, ki se nadaljuje v načrt delovanja umetniške naprave. Srdić Janežič je protokole izbral med dostopnimi ter predvsem ker so se mu med njegovem študijskem pristopu zdeli vizualno zanimivi za izvedbo.
Avtor se že od študijskih let prevprašuje o razmerju med vrednostjo in vrednoto, etična vprašanja, ki jih izraža preko umetniških del. V tokratnem opusu se nanaša na vprašanja prihodnosti v kateri se znajde naša družba. Opustitev fosilnih goriv do 2050, zamenjava z gorivi, ki so iz obnovljivih virov in imajo majhen ogljični odtis – to je skupna količina toplogrednih plinov, ki nastanejo zaradi naših dejanj. Umetnik ne ponuja svojih naprav-umetniških del kot majhne elektrarne, ampak predvsem kot premislek o tem koliko lahko vsak posameznik zmanjšuje ogljični odtis preko svojih dejanj: manjša poraba energije namesto velike zahteve po neomejnih količinah. Srdić Janežičeva elektrarne reflektirajo znanja in možne načine pridobivanja obnovljive energije in preko tega vrednoto pridobivanja energije.

Sonce žareča voda

14. november – 15. december 2021
Galerija Kemijskega inštituta

Avtor: Zoran Srdić Janežič
3D oblikovanje in razrezi modelov: Cveto Kuneševič
3D print in elektronika: Erik Krkač
3D printanje: Erik Krkač, Zavod Kersnikova – Rampa, RogLab
Izdelava elektrolitskih celic: Jure Popović
Izdelava lesenih delov instalacije: Primož Mihevc
Obdelava kovin: ključavničarstvo Uroš Mehle, Janez Bizjak

V projektu so uporabljeni 3D modeli: Guido Maurizio: Korintski kapital, SMK – Statens Museum for Kunst: Lemnaška Atena, po Fidiji in STW – Scan The World: Lemnaška Atena, po Fidiji, fragment
Na razstavi je predstavljen tudi umetniški načrt za proizvodnjo in transport vodika in vode preko avtonomnega zračnega plovila. Avtorja Zoran Srdić Janežič in Cveto Kunešević.

Kustosinja: Jiři Kočica

Zahvala: prof. dr. Blažu Likozarju, mag. Petru Bastlu, Cinkarni Celje, Marku Megliču

Produkcija: Zavod za sodobne kiparske raziskave, 2021
Producentka. Matena Bassin
Podpora: Mestna občina Ljubljana, oddelek za kulturo in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije