Organizacija razstavnega cikla sestavljenega iz šestih razstavnih projektov v galeriji Kemijskega inštituta v Ljubljani konceptualno izpostavlja skopičnost pogledov kot epistemološki model v katerem se avtorska konceptualna zasnova vsakega od posameznih izbranih avtorjev v ciklu, po svoje loteva skorajda identičnih navezav tako na določena teoretska izhodišča kot tudi na širšo družbeno stvarnost.

Če pustimo ob strani interpretativno transkriptivnost in posledično arhiviranje oziroma mapiranje umetniških projektov, potem se kot glavni skupni modus vzpostavlja ravno raziskovalni proces. Ta je seveda od avtorja in njegovega koncipirajočega zanimanja in  zbora tehnologij raznolik, kolikor je raznoliko predstavljeno delo, vendar pa je empiričnost dogodkovne prakse umetninjenja, v procesu identična: torej bi jo lahko brali kot protokol, ki je identičen znanstvenemu sistemu in vendar dogodkovno neponovljiv. Distinkcija med protokolarno nujnostjo in protokolarno neponovljivostjo tako po svoje kot diskunkcionalno izpostavlja umetninjenje kot določeno multipolarnost estetskih in etičnih paradigem predvsem v relativiziranju in kvantni efemernosti skopične funkcije v katerih nastopajo umetniška dela v svojstvenem času ti. zrtja. Razstavni cikli Šesti zakon v Galeriji Kemijskega inštituta kurirajo Akademski kiparji Jiri Kočica, Zoran Srdić in Miha Satler.

Šest razstavnih dogodkov je tematsko povezanih z različnimi izhodišči in raznoliko uporabo tehnologij, ki jih umetniki predstavljajo v predstavitvi in pogovoru ob  razstavah: Olga Milić izhaja iz fragmentiranosti medijskih pogledov na arhitekturo in urbanistično zasnovo – fragmenti slike so njene fotografije in razni dokumenti od pisav do zemljevidov skozi katere nastajajo prostori slike, Maja Pučl, izhaja iz tehnologije oblikovanja in preoblikovanja papirja ter obravnava njegovo snovnost kot možnost zapisa pogleda bodisi naravnega fraktala ali pa različnega kartezijskega prostorskega pogleda na isto obravnavano polje – ročna obdelava papirja je lahko bi rekli meditativen proces, če bi na to želeli gledati z romantične perspektive, vsekakor pa je fizičen proces pri katerem je potrebno opazovanje in občutek da se  zajeta papirna pulpa enakomerno prerazporedi po situ, Franc Solina računalniške modele pretvarja v skulpture, akademski kipar in filozof Simon Macuh obravnava preko kiparskih tehnologij možna polja pomnjenja ter umetniško dogodkovnost in konceptualizacijo v polju tehnologij, ki so v družbenem polju, in nenazadnje zadnja razstava je namenjena znanstvenikom in zaposlenim na Kemijskem inštitutu, da svoje raziskave oziroma zanimanja spravijo v določeno predestavitev.

Razstava je razdeljena na kuratorski izbor torej že obstoječih del, katere nova produkcija je do novih del na razstavi (Milić, Pučl, Solina) in na kuratorsko vodstvo ob nastajanju nove produkcije ali v tesnem sodelovanju z umetnikom (Macuh) ali pa preko razpisa (ki obravnava točno določen aspekt: znanstveno delo in izpeljava umetniškega dela, prostori pomnjenja in hipotetični spomeniki).

Osnovna teza posameznih predstavnosti umetniških del sicer vklučuje vprašanje zakonitosti, strukturiranja in organiziranja procesov v katerih na koncu delo postane vidno. Če obrnemo paradigmo vidnosti potem kako percipiramo sliko postavimo nazaj v konceptualizacijo v kateri je videnje vsekakor del videnja in konceptualizacije, ampak tudi dogodkovnosti oziroma participatornosti hoteno-nehotene ujetosti v procesualnost izdelave umetniškega dela: torej informacije niso zgolj del ki se navezuje na posnemanje, pripoved ali besedilno funkcijo in se kot tako izkazuje kot ne nujno opazovana: torej ne gre za kartezijansko pretvorbo s pomočjo perspektive, mreže ipd. ampak vključuje pogled izven. To bi Rosalind Kraus opisala s pojmom kartografija, kjer je pogled na realni del, ki ga zajema karta, ne obstaja v realnem prostoru. Pogled na karto ima tako lasten skopičen pogled. V primeru šestih razstav tako izpostavljamo raznolike avtorje in njihove poglede pri nastajanju umetniških del preko njihovega fizične ali konceptualne vpletenosti v izdelavo umetniškega dela, ki je kot pojem (njihova aktivna participatornost) torej referent in skupna točka razstave. Pri tem se vzpostavlja analogija s šestim zakonom antične kitajske zakonodaje, na katero se skozi zgodovino pogosto referira, čeprav fizično ne obstaja. Če vzamemo v obzir, da se knjiga zakonov osredotoča predvsem na vzdrževanje družbenega reda s sistemom nepristranskih zakonov, ki strogo določajo nagrade in kazni za dejanja državljanov, potem je izvajanje nagrajevanja in kaznovanja na nekaj kar ne obstaja kot zapisan zakon, vsekakor v vlogi hegemonije tistega, ki ta zakon razlaga. Šesti zakon v ustvarjanju sorodno izpostavlja participatornost umetnika, kot pomemben čeprav neopisljiv pojem v skupek zakonitosti v katerih
ustvarja umetniško delo.

Prispevek projekta k razvoju področja vizualnih umetnosti v Sloveniji Razstave v galeriji Kemijskega inštituta so vse od ustanovitve leta 1977 do danes bile namenjene razstavljanju umetniških del iz polja vizualnih, likovnih umetnosti. Dela sama niso toliko v prešivnem polju znanosti, tehnologij ter umetnosti, kar je sicer domena  intermedijske umetnosti, kot v polju zanimanj tega presečnega polja. Kot tak je projekt unikum na področju vizualnih umetnosti in ostaja še danes. Projekt šestih tematskih razstav, kot so bile zasnovane v organizaciji zavoda za sodobne kiparske raziskave prevprašuje in poudarja presečno polje zanimanj oziroma tematik, ki bi jih lahko povezali z določenimi polji znanosti in tehnologij morda če bi ilustrativno to predstavili: na način skicirk Leonarda da Vincija. Kurirane razstave prispevanju k boljšemu (do)umevanju umetnostnega polja preko popularizacije znanosti in tehnologij ter preko tega k boljšemu vrednostenju ter refleksiji del v širši družbi.

Olga Milić: Približati oddaljeno, februar 2022

Maja Pučl: To, kar vidiš, april 2022

Franc Solina: Grobi in obdelani kamen, junij 2022

Simon Macuh: Drugi, september 2022

Igor Kuzmanovski: Umetno stanje duha: Ali lahko rastoče nevronske plinske mreže naučimo ustvarjati, november 2022

Natalija Fjodorova: Znanost in umetnost, december 2022

Produkcija: Zavod za sodobne kiparske raziskave, 2022
Koprodukcija: Kemijski inštitut
Podpora: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije