S svojimi zadnjimi projekti se Urša Vidic vse odločneje podaja v svet narave, pri čemer jo zanima upodabljanje njene neupodobljivosti, poustvarjanje njene skrivnostne lepote, nekakšno utopično iskanje nedosegljive točke, ki bi razodela in pojasnila duhovno bistvo tako nas samih kot sveta okoli nas. Narava je v njenem delu razumljena predvsem kot zrcalo, ki omogoča spogledovanje s človekovim sebstvom. V umetničinih skrbno izdelanih mikroambientih se objektivnost umika neoromantični intuiciji in domišljiji, s čimer se ustvarja pomenljiva igra iluzij, ki s simulacijo narave in atmosferskih učinkov zarisujejo avtoričino fascinacijo nad naravo, njeno željo po zaobjetju in posredovanju tiste presežne transcedentalne izkušnje, ki jo ta omogoča.

Umetničini objekti so namensko skonstruirane vitrine, katerih zapletena, a domiselna tehnološka oprema omogoča vzpostavitev atmosferskih učinkov v zaprtih mikroambientih, kjer se narava in naravno manifestirata skozi prisotnost emblematičnega objekta. V nekoliko starejših delih se v vitrinah skrivajo pomanjšani, a še kako naturalistični fragmenti arktične krajine, tokrat v galeriji Kresija pa je umetnica kot središčni element izbrala drevo, obdano s skrivnostno meglico, ki se izmenično poraja in izginja med vejami njegove krošnje. Pomanjšano, v stekleno vitrino ujeto drevo postaja tako vidno in obvladljivo, hkrati pa tudi nedosegljivo, »ločeno od sveta«. Drevo prevzema mesto simboličnega bistva narave, postane središčni označevalec nevidne krajine, spremenjene v tehnološki habitat in pospremljene z zvočno spremljavo, ki naglaša njeno poetično vrednost.

Umetničin novoromantični »obrat k naravi« zadeva predvsem raziskovanje vidnega prostora narave in možnosti njene reprezentacije, hkrati pa tudi analizo duhovnih konceptov, ki jih ta poraja. Urša Vidic se pri svojem delu spogleduje s tradicijo romantike, ki je v novejši umetnosti naravo prva povzdignila v subjektivistični izraz (umetnikovega) duhovnega sveta, v prostor, ki omogoča doživetje sublimnega. Umetnica je razvila minimalističen in sodoben vizualni besednjak, ki omogoča gradnjo specifičnega konteksta, v katerem je narava predstavljena skozi simulaker, kot očitno skreiran muzejski eksponat, ki je skrit za steklom in tako odmaknjen od gledalca. Narava, ki nam jo predstavlja umetnica, je tako namerno in očitno sfabricirana, pa tudi že muzealizirana, njena fantazmatska prezenca terja delovanje zahtevnega tehnološkega aparata. Zdi se, da avtorica s tem opozarja na ambivaleneten odnos človeka do narave: ljudje si jo že od nekdaj prisvajamo in izkoriščamo, jo vztrajno klasificiramo in analiziramo, da bi si jo tako še učinkoviteje podvrgli, medtem ko jo na drugi strani brezpogojno občudujemo ter preko nje in njenega nedoumljivega bistva iščemo predvsem pot do samih sebe. Tako se zdi, da drevo v vitrini nastopa kot opomnik človekove nesposobnosti, da bi naravo, s tem pa tudi sebe ubranil pred  ̶  samim seboj.

Matjaž Brulc

Glassworks

7. – 27. oktober 2016
Galerija Kresija

Avtorica: Urša Vidic
Izvedba in načrtovanje: Urša Vidic, Zoran Srdić Janežič
Avtomatizacija objektov: Martin Podlogar
Izdelava dreves: Polona Černe
Steklopihaštvo: Zvonko Drobnič
Tehnična podpora in oblikovanje luči: Borut Cajnko
Tekst ob razstavi: Matjaž Brulc
Prevod: Sunčan Patrick Stone

Produkcija: Zavod za sodobne umetnosti in kulture Gulag, 2016
Koprodukcija: Galerija Kresija
Podpora: Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije